Elihu Root

Elihu Root, ameriški pravnik, politik in nobelovec, * 15. februar 1845, † 7. februar 1937, New York, ZDA.

Bil je državni sekretar za vojne zadeve pod predsednikoma Theodorom Rooseveltom in Williamom McKinleyjem. Bil je tudi zvezni senator iz zvezne države New York med letoma 1909 in 1915, kjer je bil zunaj politike tudi prisoten s svojo pravno prakso. Leta 1912 so ga nagradili z Nobelovo nagrado za mir.

Root je bil vodilni odvetnik, čigar klienti so bile velike korporacije in močne osebnosti, kakršen je bil Andrew Carnegie, takrat jeklarski magnat in filantropist. Root je služil tudi kot vodja filantropskih ustanov v Carnegievih ustanovah, predvsem je bil prvi in dolgoletni predsednik Carnegieve ustanove za mednarodni mir. Kot vojni minister je Root oblikoval nove kolonialne politike za države, kakršni so Filipini in Kuba. Zatrl je upor filipinskega otočja, pri upravljanju pa se je naslanjal na administracijo, tehnološke prednosti, strojništvo in nezainteresirano javno upravo področja in bil pri tem očetovski. Kot progresiven politik ni dvomil v demokracijo. Podpiral je dostop ZDA do Kitajske in odprtje Panamskega kanala.

Root je eden najvidnejših modernizatorjev vojnega ministrstva in tudi reformator takratne vojske ZDA v moderen organiziran ustroj, ki je bil tako primerljiv z Evropo. V senatu ZDA je bil Root del republikanske podporne mreže za takrat predsedujočega Williama Howarda Tafta. S pričetkom prve svetovne vojne je bil ključen mož za pripravo ZDA na vojno pred dejansko vključitvijo. Predsednik Woodrow Wilson ga je poslal v Rusijo leta 1917, a to ni imelo pravega učinka. Root je podpiral Wilsonovo idejo o Ligi narodov, a je imel zadržke, ki jih je delil s senatorjem z imenom Henry Cabot Lodge. Močno se je naslanjal na uporabo mednarodnega prava pri preprečevanju vojnih konfliktov. Pomagal je pri postavitvi Trajnega mednarodnega sodišča (Svetovno sodišče). V Wikipediji